2. januar – praznik po “ekspresni” spremembi zakona

      Komentarji so izklopljeni za 2. januar – praznik po “ekspresni” spremembi zakona

Pravo uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost. Varnost državljanov je odvisna tudi od trajnosti aktov. S tem se uresničuje zaupanje državljana v pravo in državo (Odločba Ustavnega sodišča, IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95 z dne 20. 11. 1995). Za gospodarstvo je v tem oziru ključnega pomena, da se podjetja lahko vnaprej zanesljivo seznanijo z vsebino pravnih norm, in na ta način prilagodijo svoje poslovanje v skladu z vnaprej postavljenimi pravili. Hkrati obstaja na strani države Ustavna dolžnost, da omogoči podjetjem takšno gospodarsko okolje, da lahko podjetja učinkovito uresničujejo njihovo ustavno zajamčeno svobodno gospodarsko pobudo ob neizkrivljeni in lojalni medsebojni konkurenci.

Nenadna sprememba Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (ZPDPD), ki ponovno uvaja tudi 2. januar kot dela prost dan s takojšnjim učinkovanjem (vacatio legis je en dan), vnaša v gospodarsko okolje nepredvidene spremembe, ki utegnejo vplivati na obstoječa pravna razmerja. Zaradi takojšnje in nenadne spremembe zakonodaje je namreč pričakovati, da bodo podjetja primorana v relativno kratkem času reorganizirati svoj podjetniški proces, kar je neizogibno povezano z dodatnimi stroški, ki utegnejo nezanemarljivo obremeniti podjetja. Podjetja ki so upravičeno načrtovala svoje poslovanje tako, da so dan 2. 1. 2017 obravnavala kot delovni dan, so povsem legitimno pričakovala, da bodo na ta dan normalno opravljala gospodarsko dejavnost. Tako načrtovanega poslovanja pa morda v relativno kratkem obdobju ni mogoče reorganizirati brez dodatnih stroškov. Povprečno podjetje, ki je v dani situaciji primorano prilagoditi svoje poslovanje v skladu z nedavno spremembo, je lahko v tem smislu postavljeno pred poslovno-strateško odločitev, pri kateri nobeden izmed možnih izidov ni povezan z optimalnim rezultatom: Če predpostavljamo, da je podjetje na dan 2. 1. 2017 načrtovalo večjo dobavo/odpremo blaga, pri čemer je za vsak dan zamude pri dobavi predpisana pogodbena kazen, bo s tem tvegalo dodatne stroške pogodbene kazni, če bo poslovanje reorganiziralo tako, da se na ta dan pri podjetju ne bo delalo. Alternativno lahko podjetje posluje v skladu z zadanim načrtom poslovanja in izvrši načrtovano dobavo/odpremo blaga na dan 2. 1. 2017, vendar bo zaradi tega dolžno izplačati zaposlenim dodatke za delo na praznike v skladu z 128. členom Zakona o delovnih razmerjih. Iz opisanega primera izhaja, da bodo podjetja lahko zgolj zaradi nepredvidljive in nenadne spremembe zakonodaje utrpela poslovno škodo, kateri bi se lahko zanesljivo izognila, če bi zakonodajalec podjetjem omogočil, da se na spremembo zakonodaje prilagodijo v primernem času.

Spremembe pravne ureditve sicer same po sebi niso v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli in so pravzaprav nujne, zlasti kadar tako narekujejo spremembe v družbenem okolju. Vendar pa mora zakonodajalec ob vsakokratni spremembi poskrbeti za ustrezen prehodni režim ali sprejeti druge ukrepe za zavarovanje obstoječih pravnih razmerij.

Nenadnih sprememb zakonodaje po skrajšanih postopkih in s kratkimi roki začetka veljave po javni objavi (spremembe) zakona (vacatio legis) bi se zakonodajalec zato moral posluževati zgolj v izjemnih primerih: kadar gre za izrazito nujne zakonodajne ukrepe, ki opravičujejo takojšnjo uveljavitev, ali pa je sprememba tako zanemarljiva, da ne vpliva na obstoječa pravna razmerja. V vseh ostalih primerih bi moral zakonodajalec sprejemati oziroma spreminjati zakone po rednih postopkih, hkrati pa bi moral naslovljencem novo sprejetih pravnih norm omogočiti, da se s takšnimi normami vnaprej seznanijo in da se nanje učinkovito prilagodijo. Temu namenu služi t.i. vacatio legis oziroma vakacijski rok iz 154. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Omenjen vakacijski rok je v prvi vrsti namenjen temu, da se naslovljenci pravnih norm vnaprej seznanijo z vsebino predpisa, hkrati pa predpisuje splošni petnajstdnevni vakacijski rok, ki mu mora zakonodajalec slediti vselej, kadar nima posebnih razlogov za podaljšanje ali skrajšanje tega roka.